Je že res, da nastaja CuCl2, ampak če jedkaš večkrat v isti raztopini (oz. jedkaš v primerno majhni količini raztopine za velikost ploščice ali pa namerno raztopiš nekaj bakra k raztopini) večina te snovi naprej reagira z bakrom in dobiš monoklorid, ki pa je veliko manj reaktiven in zato primernejši za shranjevanje. Ko pa se spet lotiš dela dodaš nekaj peroksida ali raztopino dobesedno "preluftaš".
Ne pravim, da sem odkril ameriko (prej toplo vodo), ampak vseeno se mi zdi ta postopek "manj svninjski" kot tisti z FeCl3. Na koncu koncev je treba pa itak ostanek odnest na deponijo oz. oddat kot nevaren odpadek, s čimer koli že delaš, tako da neke bistvene razlike res ni.
Ne pravim, da je postopek s kislino slab, pravim, da ni nič bolj "zdrav", kvečjemu manj.
Pri delu s solno kislino, se vedno pojavi tudi HCl v plinasti obliki in mislim, da vsi vemo, kako je strupen.
CuCl2 ni ravno nekaj, kar bi povzročalo težave zaradi reaktivnosti in je manj strupen od CuCl, v vsakem primeru, če ga zliješ v kanalizacijo je vpliv na okolje zaradi bakra (Cu2+) zanemarljiv v primerjavi s tem, koliko Cu2+ iz CuSO4 se uporabi za škropljenje v kmetijstvu.
Če ga hraniš v temi, H2O2 razpade cca. 10% na leto, zmešan s kislino in ostalimi nečistočami razpada bistveno hitreje.
Je pa res, da izgleda bolj čisto, ker sta kislina in peroksid prozorna za razliko od železovega(III)klorida.