Tokrat me je zanimalo kako delujejo in zvenijo predojačevalci, kjer je v izhodu uporabljena "single ended" topologija z DC komponento v izhodnem transformatorji brez povratne vezave. Gre za zadnje čase zelo znan RCA-jev model BA-2C, oz. MI-11226-B, najti ga je v katalogih RCA-ja iz zgodnjih 50. let, ko se je uporabljal kot prva ojačevalna stopnja v filmski industriji, radijskih in snemalnih studijih, ter še kje. Opisujejo ga kot profesionalni predojačevalec za ribbon, dinamične in kondenzatorske mikrofone in nekatere druge pro audio aplikacije. Ima dve triodno vezani stopnji s 1620 elektronkama (evropski ekvivalent EF806), 50dB gaina, ki je kontroliran med stopnjama in pripadajočim napajalnikom v istem ohišju (podobno kot kasete z V72/76). Naprodaj so bili posamezni moduli in tudi rack, kamor se je lahko montiralo po dva takšna predojačevalca.
RCA je imel tudi serijo namenjeno industriji, PA-ju, snemanju na terenu in podobnim takrat manj zahtevnim aplikacijam. Izmed teh je znan RCA MI-12242, ki mu manjka nekaj basa (od ~100Hz navzdol), zaradi tilt EQ-ja je odziv tudi pri ostalih frekvencah vedno nelinearen. Drug primer iz te serije je RCA OP-6 z 90dB gaina, bolj zgodnje izdelave, ki prav tako ni bil mišljen za pro audio uporabo. Pri tem je zanimivo, da ga je Retro vseeno začel spet izdelovati, ker je na netu nastala neka čudna fama in ga imajo mnogi za ultimativni predojačevalec na elektronke. To se mi zdi kot razna pisanja, ko folk napiše kako krasno distorzijo dobi iz V76 s kondenzatorcem ravno tam z okrog 60db ojačanja, pa da V72 nima za burek... Slišal sem sample OP-6 in sodeč po shemi bi rekel, da je zelo podoben ostalim pentodnim z veliko povratne vezave in visokim gainom. To večinoma pomeni, da "koleno distorzije" ni dolgo in naenkrat pade v neuporabno distorzijo, verjetno ima original veliko šuma nad ~60-70dB gaina. Ta del neuporabne distorzije se zgodi predvsem zaradi uporabe povratne vezave, ne spomnim se profi modela, ki je v 50. letih ne bi imel, tako kot BA-2. Nekaj je ima malo, kar se sliši podobno kot da je ne bi imeli, in ravno to naredi ugodno harmonsko popačenje ter drugačno barvo zvoka.
Večina ameriških in evropskih high end preampov je imela fiksni gain okrog 40dB. Uporabnike danes to moti, zato se skoraj izključno delajo reprodukcije tistih, ki imajo variabilnega, ali pa jim je ta dodan preko modifikacije. Mnogi tudi zmotno mislijo, da je 40dB ojačanja premalo; velik del mikrofonov, razen ribbonov, v tak preamp rabi 20dB pad na vhodu. Torej se v praksi dela z okrog 20-30dB ojačanja, s kondenzatorcem sem nameril špice celo nekaj pod 0dBu, kar zaradi fleksibilnosti zahteva ~10dB ojačanja. Vse to in dejstvo, da s to topologijo v pro audio nisem delal me je napeljalo k izdelavi BA-2. 50dB gaina bo dovolj in za ribbone ga lahko z vezavo vhodnega transformatorja 10db dodam, kontrola gaina je od 0-100%, predvsem pa ima tipični zvok določenega obdobja in krajev.
Izdelava BA-2 je bila precej zanimiva, ker sem se ga lotil v prepričanju, da bo tako preprosto vezje zelo dobro delalo v prvem poskusu :-) Kar se tiče vezja, napajanja, ozemljitev, phantoma in teh reči je res vse bilo takoj ok, vendar sem imel precej težav z izhodnim transformatorjem. Ta je tu zelo specializiran, ker se ga od 50. let za linijske pro audio izhode praktično ni izdelovalo, original je skoraj nemogoče dobiti, zato so mi ga pri Cinemagu navili po mojih specifikacijah. Pred tem sem preizkusil model za katerega je bivši inženir UA trdil da bo deloval, vendar je bilo tako le do neke mere, višje signale je distorziral. Podobno težavo imajo novi UA 610 s skoraj enako izhodno stopnjo, ne spomnim se točno kako je to zdaj rešeno, vem da ne čisto prav.. Drugi transformator namenjen tej uporabi je bil precej boljši, vendar še vedno ne točno to kar sem želel. Problem je v tem, da mora biti induktivnost primarja pri delovanju ravno prava; če je prenizka zmanjka basa, ko je previsoka ta distorzira. Ko sem končno dobil pravega se je izkazalo, da izhodni sicer dela prav, vendar vhodni ne, kar je frekvenčni odziv in kvadratni signal naredilo popolnoma nesprejemljiva. V tem delu na srečo glava ni preveč bolela, ker sem hitro ugotovil, da mora biti vhod pravilno obremenjen za pravilno delovanje, kar je tu zelo drugače kot pri modelih na katerih sem delal do zdaj. Oktal 1620/6J7 sem menjal za praktično enako EF86/EF806, da je temu tako je pokazal tudi bias. Za menjavo sem se odločil, ker so RCA-ji na te elektronke (večina) vedno bolj popularni, dober izdelek zahteva selekcijo vsaj vhodne, vendar čez leta zelo verjetno ne bodo več dobavljive ali izjemno drage, tako kot pri U47. Zanimivo je, da sta obe pentodi vezani triodno, verjetno so se za ta korak odločili zato, ker se s tem poveča površina anode, zniža distorzija in razmerje med harmoniki postane bolj ugodno (skoraj izključno 2. harmonik). Povratne vezave ni, zato zvok določata skoraj samo transformatorja, dober SNR zahteva nekaj ukrepov ki sicer niso potrebni, skratka vse mora štimat in veliko je meritev ter testiranj. Mislim vedno mora vse štimati, ampak tukaj so potrebni določeni posegi ki drugod niso in se jih že dolgo ne poslužuje. Nekaj od tega sem moral ugotoviti sam, ker opisov ni, oz. vedno bolj vidim da se velik del takšnih naprav danes dela narobe, predvsem v diy sceni, kjer te nihče ne vpraša po specifikacijah in uporabiš lahko nek drug preamp. Lampe sicer rade odpustijo kakšno napako, a ko se bolj poglobiš vidiš, da je tega hitro in pogosto toliko, da so narobe razne impedance, bias, skratka vezje ne dela kot je bilo predvideno. Tudi mnogih podatkov in meritev ni najti , kar je pri vezju brez povratne vezave kot je BA-2 treba imeti, ali pa toliko več delati... Med elektronkama je atenuator, ki omogoča ojačanje od 0-50dB, kar je ob dovolj gaina in zvoku tudi razlog, da je BA-2 vedno bolj zaželjen. Za primerjavo, BA-2 ima izmed takratnih high end serij praktično edini takšno kontrolo gaina kot smo je vajeni danes, kar precej olajša uporabo. Napajanje je na vseh treh vejah regulirano, kritična je predvsem anodna napetost, ki v vezju skoraj nima glajenja, zato bi brez regulacije višja ojačanja imela precej motenj za današnje standarde. Usmerjevalke nisem uporabil, ker je a klasa in z njo ne bi dosegel saga kot pri kitarskih ampih. Kritične so tudi ozemljitve, ki sem se jih lotil brezkompromisno, a se je pri vezavi kontrole gaina pokazalo, da se motnje inducirajo in slišijo, ko naj se ne bi. Elektronke (EH EF86, izgledjo kot kopija Telefunken EF806) sem moral sortirati glede na šum, pri čemer je na srečo od kupljenega para ena dovolj dobra za vhod, druga za izhod. Ob obratnem vrstnem redu je vhodna malo šumela, enako nekatere ki jih imam kot referenčne in so ob povratni vezavi tudi na vhodu čisto tiho. Kar se tiče ostalih komponent je bilo potrebnega nekaj "branja med vrsticami", npr. novi kondenzatorji so v 50. letih tipično imeli okrog 100% odstopanja kapacitivnosti, kar spremeni marsikaj in moraš prilagoditi glede na današnje tolerance. Poleg tiste za frekvenčni odziv sem naredil še nekaj prilagoditev, ker so signali danes precej višji kot v času prvotne izdelave BA-2. Za manj kot pol pesti materiala v samem ampu je bilo treba veliko misliti, računati in spreminjati, kar me je zelo presenetilo. Vendar je res, da sem želel kolikor je mogoče originalni zvok. Ob nižjih kriterijih bi lahko ubral kakšno bližnjico, ampak to se mi zdi nesmiselno, če delaš resno reprodukcijo oz. kopijo. Kot je v moji navadi sem napajalnik precej dodelal in ima kar nekaj več komponent kot amp, vendar se dobro hladi in vse je preko let toliko preizkušeno, da v zadnjih letih v tem delu ni bilo težav. Ker nisem samo kopiral se je pokazalo, da bi lahko dodal še razne finte kot je variabilna impedanca na vhodu in loading na izhodu, razne pade in podobno. Nekaj od tega sem poskusil, vendar sem zelo zadovoljen s tem kar je nastalo. Če bo potreba še vedno lahko kaj dodelam, ni zadnji predojačevalec ki sem se ga lotil, vsekakor pa ne zadnji BA-2.
Frekvenčni odziv je dober z -3dB pri 30Hz in 32kHz in gre kar do 120kHz, kjer ima -9dB. Nad 9-11kHz ga z menjavo uporov lahko precej spreminjam, če bi tako želel. Pri tem je zanimivo poslušati kako to vpliva tudi na harmonike, zato bom v vezje vgradil še dve vmesni poziciji, ki nižata zgornjo -3dB točko, ampak višje, ne pri 9 ali 11kHz. Kvadratni signal zdaj izgleda v redu, zgornji del periode je v srednjih frekvencah rahlo zaobljen, zvonenja ali overshoota ni, torej je to tudi dobro. Tukaj me je spet presenetilo kako drugače se vse skupaj obnaša brez povratne vezave, ko je prisotna se majhne spremembe večine komponent skoraj ne sliši, tukaj pa čisto vse. Kar je seveda zaželjeno, npr. šaltanje med 37.5, 150,600 ohmov na vhodnem transformatorju se bolj pozna, enako reflektirano breme na primar vhoda, kar se tudi lahko da na stikalo, ter še kar nekaj drugih stvari. Kar malo pomiriti sem se moral, za vse to pač ni bilo budgeta in časa, rad bi zamenjal tudi transformatorja in naredil še mnoge druge modifikacije, ki se jih lahko preklopi da vezje ostane originalno...
S šumom in motnjami sem tudi zadovoljen, sicer nisem delal točne meritve, ker je tiho in ni potrebe. Napajanja imajo motnje v mikro voltih, torej vse tri veje krepko pod 1mV, kar je zelo dober dosežek.
Greje se skoraj ne, plošča na vrhu je rahlo mlačna, hladilnik gretja doseže 53 stopinj, sam regulator gretja 63 stopinj s sondo na njem, anodna veja se praktično ne segreva. Tudi dobri rezultati...
Zvok se mi zdi zelo dober, predvsem drugačen in bolj "dinamičen" kar se tiče distorzije (bolj se spreminja glede na vhodni signal in nastavitve, uporabno območje dist. je bistveno širše) kot pri ostalih lampaših, ki sem jih slišal. Ob vključenem -20dB padu na vhodu je dokaj clean, prijetna distorzija postane bolj očitna ko pad izklopiš in imaš kontrolo gaina od okrog 30% naprej, pač odvisno od vira signala. To koleno distorzije je zelo dolgo v primerjavi z V72 ali Redd47, kjer je območje med malo slišno prijetno distorzijo in popolnoma neuporabno zelo ozko. Ta dva rad omenjam, ker sta tipična lampaša, oba dobra in marsikdo ju je slišal. V clean načinu je pri BA-2 slišati nekakšen glow (dodajanje 2. harmonika?), ki ga do sedaj še nisem. Ko se gain viša ga je seveda več, vendar ne preveč. Omenjeno dinamično spreminjanje distorzije je tu precej očitno in kot vidim imajo ljudje to radi. Verjetno je po precej izraziti barvi tale še najbolj podoben vintage lampašu kot si ga nekateri želimo. Tehnično je tako zato, ker nima povratne vezave in ima DC v izhodnem transformatorju, česar nima več kot 95% podobnih predojačevalcev na trgu. Tako je zato, ker material več stane, več je truda in težko je na ta način narediti serijski izdelek, ki bo vedno enak. Povratna vezava pač vedno "popravlja" to in ono, vendar to ni nujno bolje, ker so si takšni preampi po zvoku precej podobni. Zaradi lamp tistega tipičnega puncha kot ga ima npr. API ni, se pa zato toliko bolje in lepše slišijo detajli, še posebej midli, nizki in srednji bas sta lepo zaokrožena ter tudi lepa, naporne višje frekvence primerno zaokroži, da ne motijo. Ko že primerjam distorzijo z API; tu jo je npr. na vokalu bolj slišati kot nekako raskav glas, tako kot v stari ameriški tv in audio produkciji, le nekako bolj hi-fi, težko opisat. Pač precej barve ampak še vedno dovolj clean za marsikaj, odvisno kako nastaviš.
Težko bolje opišem zvok, ker sem ga zares uporabljal le za uglasitev do željenega zvoka in frekvenčnega odziva. Oba tonca, ki ga zdaj uporabljata pravita da je fenomenalen, kar koli to že pomeni. Slišala sta ga še dva druga, eden sicer ne na koncu izdelave. Za dober feedback moram še malo počakati, veseli me da se ga veliko uporablja, posluša in predvsem sliši. Sigurno kar precej in kontrolirano kolorira, na vsak vir ga ne bi dal, tam kamor ga vsekakor zadovolji pričakovanja. Tudi dovolj intuitivno deluje, željeni zvok ima že s pravo kombinacijo pada in gaina, tako da mikrofona zaradi preampa ni potrebno premikati, barva se ne spreminja toliko kot pri drugih dveh, ki ju omenjam. Osebno ga ne bi imel kot edinega dobrega lampaša ali ga dal na master, zelo dobro se dopolnjuje z V72 in Redd47. Tudi namen je bil takšen, ker sem želel ameriški zvok 40. in 50. let, ki se sliši na mnogih albumih, oddajah, tudi filmih. Menim, da sem to dosegel in vsekakor je bilo zanimivo slišati toliko drugačen zvok kot pri drugih dveh, ki ju omenjam, ter delati nekaj malo bolj zahtevnega. Shema izgleda smešno preprosta, vendar izdelava predvsem zaradi izhoda in še česa ni tako preprosta kot pri povratni vezavi, ter brez DC-ja v izhodnem transformatorju.
Miha
p.s.: fotkal sem sredi pavze med meritvami, gornja
plošča je enako črna in perforirana, spredaj gravura,
dizajn te je treba še malo dodelati. verjetno pripnem
še kak posnetek da slišite distorzijo in barvo,
bom prosil če lahko.
Pripete sličice
Prispevek uredil/a: Tuub, 09 oktober 2014 - 08:51 .
