4 odgovorov v tej temi

[hans]

KOLUMNA 7: BAND - FRONTMENI

Ne morm vam povedat, kako vesel sem bil vaših vrstic. Sprejemam lepe in grde besede. Zato v odkup svojih grehov ponujam serijo šestih novih kolumen. In ta prva bo ustrezno daljša oz. verjetno najdaljša, saj bom govoril o… tale trenutek sem čakal. Direktni obračun z » bogovi«. Kajti oni mislijo, da to so. Pa niso. Samo Lucifer ve, kaj vse sem prestregel od teh tipov, ki jih že leta čuvam hrbet,da ne izpadejo idioti pred ljudmi, ki kupujejo cd-je. Da se razumemo. Niso vsi taki. Večina pa. Ker pa sem v kolumni 5 in 6 zašilil pero, naj tako ostane tudi tokrat in vam povem zgodbo o enem teh tipov, ki ga bom klical Pero (ni Lovšin). Mislim, da leta 94. pride v soboto moj prjatu-tudi kitarist k meni in mi pove, da neki tip, ki baje ful obvlada, išče bend za snemanje in spremljanje na nastopih. Ker smo takrat imeli neko čudno ustvarjalno krizo in nismo vedeli, kaj bi s sabo, sem v tem sodelovanju videl možnost porabe časa in učenja.Ob privolitvi vseh članov našega benda se je že naslednji dan po kosilu na dogovorjeno mesto v našem kraju pripeljala sfrizirana renaultova 5, iz nje pa je iztopil tip, ki bi ga leta 1980 komot ponucal za kakšen vroči dojčland film. Po pozdravu, ki je izvenel dokaj pristno, smo vstopili v plac. Razen gajbe pive na kateri je bila še rosa pridobljena v skrinji, nanj nobena stvar v placu ni naredila vtisa. Kazal je celo znake razočaranja in z papirnatim robčkom je obrisal skajast stol, da se je nanj blagovolica vsest njegovega visočanstva Perota ljubljanskega rit. (Takega rifa tud cankovič ne vrže.) Najprej je sklincal višino stropa in da ne bo nizkih tonov, pol pa je pilu še nekaj o sinhajzarjih, češ da so preveč šarf. Ker smo mislili, da je car, mu sploh nismo ugovarjali in smo ubogljivo prikimali. Ponudili smo mu pivo in začuda je bil zadovoljen z Laškim, potem pa je fehtal za cigaret, čš da jih je pozabu. Slučajno sm kupu Malboro in le-to je bila edina stvar , ki mislim, da ga je v celoti zadovoljila. Potem je reku: »Fantje, bomo probali?« Vzeli smo kitare,se pripravili za štart in vprašali: »Katero?« »K znate mogoč smoke on the water ali pa haus of razing soon?« in že je klaviatura začela v 6/8 taktu z A molom znamenito animalsovo pesem. Nastavu se je ku Tom Jones v tabulših časih. Boki naprej, očala na čelo, mikrofon v roke od tu naprej pa ni bil več Tom ampak Fouš, le da smo mi zaslepljeni od pomembnosti obiska mislili, da je tak njegov umetniški izraz , da nas mogoče preiskuša ali pa da ima slab dan. Po Hausu in Smoku smo zaigrali bluz. Izjemno prepričljivo je zapel ou bejbi,bejbi. Ko smo odbluzili zadnji ton, je reku, če se lahko pomenimo. Vzel si je pivo, cigaret in reku: »Če boste trenirali bi mogoč šlo. Pustu vam bom posnetke svojih komadov. Do druge nedelje jih natrenirajte pol bomo pa vidl.« komaj smo čakal, da gre, da slišmo vsebino kaset. Čim je petica zginila izza ovinka, smo vstavili kaseto v kasetar in prisluhnili. Wah. Tisto, kar smo slišal, je blo podobno epileptičnem v napadu Jima Morisona. O nekih mastnih jetrih katere so obešene na veji, o krvavih potokih, v katerem plavajo otroške glave in najhuje od vsega tisto, kar nas je najbolj prizadelo, komad o javni kuhinji iz katere je smrdelo po vampih? Tu je šel preko mere. Da nam opisuje najljubšo posvečeno hrano nas proletarcev. Vampi vendarle ne morejo smrdet. To nas je razkačilo. Kasete so romale v kanto. Še prej smo iz njih potegnili trak, da ne bi še kdo slišal bogokletne vsebine. In počakali, da nas ponovno obišče. Obisk je bil kratek. Lahko, da bo pozabil, datuma svojega rojstva ali imena svoje mame. Prav gotovo pa ne bo pozabil odhoda iz našega placa. Pa ga nismo pretepli. Smo pa slišal kasneje, da je nategnu še precej slo bendov in glasbenikov, ki so delovali z njim.

In tako se je do današnjih dni pri nas obrnilo še kar nekaj tipov in večina jih je pustila pogorišče. Vsi so imeli zelo podobne lastnosti. Ponavadi so zamudili na vaje, pozabili so cigarete in brez problema so pili zastonj pivo, ki smo ga nabavljali ostali člani. Za nastope so rabili šoferja, bolel jih je križ in niso rabili nosit opreme, niso se naučil motat in ponavadi so zahaklali ta bulše.

Zadnje tri mesece delamo z novim. Tipček je zanimiv. Je študent koščen z deblelimi cvikerji,ima govorno napako k maši hod ampak v placu in na odru je suveren in nalezljivo simpatičen.In nam prdcem je odčital lekcijo. Zmeraj točen, pripravljen in skoraj zmeraj na vaje prinese gajbo ali buteljke dobrega vina. Ne komplicira, je domiseln skatka anbelivebl. Nismo prepričani, da bo trajalo ker je prelepo. Če mi bo kdo še kdej kaj čez mulce reku, ga bom na gobc. Vsaka čast mladiči. Sam taku narej kjerkoli že ste. Brez ovir napolnu. Dvajset let sm čakal in iskal bit pol pa pride dojencl in reče hop in vse steče. Je**te se stari prdci. Naj živi mladina in svoboda.

Naj živi mladina in njihova muska.



P.S.: Dragi MinimalB!

Napisal si, da ne štekaš. Zbudu si me in povedal da na planet in čitanje kolumne prihajate tudi tisti, z IQ nad 60. Res je,da kolumne 5 in 6 ne pasajo na 1 in 2. Sm pozabu vplest v tekst da govorim ( v 5, 6, in 7) o tistih, ki »mislijo«da so kitaristi,tipkalci... In jih je en sam gobc in jamranje drekajo od sebe pa ne dajo nč druzga ko en sam…

Tudi v prihodnjih temah bo še nekaj ostrih pol bo pa serija hvale ko bom iskal tisto, kar je dobru in tega je pri nas precej.

[SoulFood]

Hvala ti Hans za tole rubriko!!!!

Zgleda da si v tem biznisu že kar nekaj časa... Mogoče bi nam lahko zaupal kaj produkcijskih nasvetov? Ali pa Najpogostejše Napake Ki Jih Delajo Slovenski Producenti...

Ali pa kako si ne odgriznit jezika, ko dobiš v studio primadono, ki "ve več od tebe" in podobne stvari...

SoulFood

[minimalB]

Tudi v prihodnjih temah bo še nekaj ostrih pol bo pa serija hvale ko bom iskal tisto, kar je dobru in tega je pri nas precej.

Ostrina je meni osebno ljuba Zelel sem ti samo namignit, da bi morda lahko povedal isto stvar na drugacen nacin in bi bil volk sit in koza cela... npr. Kolumna 7 je (kar se mene tice) povsem na nivoju.

In ja... da ne bo pomote, rad si preberem tvoje pisanje.

Lp,

b.

[hans]

:?: Malo pozno ti odgovarjam na tvoje vprašanje, saj sem bil na potovanju in mi ni bil dosegljiv računalnik.
Glede produkcije in vaših napak sledeče:
Največja napaka je, če ne delaš in ne razmišljaš predvsem pa svoje delo primerjaš z drugimi in tuhtaš, kaj vse za ene aparature še rabš, da boš naredu dobr posnetek.Predvsem rabiš srečo, da v tvojo produkcijsko postojanko pride dober komad in dober izvajalec.
Osebno me tako v slovenski kot svetovni produkciji moti odjem zvoka iz samega inštrumenta (mikrofon pred ojačevalcem ali v neposredni bližini open na bobnih itd...) premalo se poglabljate in odjemljete zvok iz prostora. S tem sicer pridobite zelo natančen zvok posameznega inštrumenta, ne dobite pa realne slike, ki jo zazna poslušalec v prostoru.
Še kakšno bom dodal v prihodnjih kolumnah. Kar pa se tiče primadon in primadonov pa sledeče:
Imaš 2 možnosti;
Da jo našutiraš ali pa se ji klanjaš dokler ne plača. Da ti bo lažje, sledeče:
V vsakem jobu so temni in svetli trenutki. Če hočeš kot mehanik popravljat poršeja, se moraš prej ukvarjati z gnilimi golfi. Včasih v parih minutah zaslužiš 5 jurjev, včasih pa za to rabiš par dni. Skratka brez trnja ni zvezd.
Lepo se imejte in veliko se smejte.
Hans

[hans]

Še tole sm pozabu:
Uporabu si termin slovenski producenti. Glede na zmožnosti, ki jih daje slovenski trg, delate slo producenti ODLIČNO. Problem je le v tem, da svoje delo primerjate z produkcijo v katero je bilo vloženo 100 ali 1000x več.
Zato še enkrat nasvet:
Delaj, tuhtaj, uživaj in si ne nabijaj sebi in drugim manj vrednostne komplekse!
ČAO
Hans