Naj se vrnem nazaj in se lotim osnovne celice glasbe. To je glasbenik. To je tisti soustvarjalni človek v bendu, ki ti v dobrem in slabem stoji ob strani in ti pomaga do neslutenih dosežkov. In prvi v vrsti so »strunarji« . Posebna kasta jasnovidcev, ki točno vedo kaj in kdaj narediti, da bo komad špilal po nebeško.
Najprej o basistih. O tistih s štirimi strunami opremljenimi godcih za katere večina poslušalstva sploh ne ve,kaj počnejo na odru. Ponavadi stojijo ob strani, se jih slabo sliši in so nevpadljivi.Vendar pa tisti, ki delamo glasbo vemo, da je ta ugotovitev daleč od resnice. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so to ponavadi najbolj skulirani in prijetni ljudje v bendu , obenem pa pokrivajo v glasbi ogromno ritmičnega in melodičnega prostora. Kako pomemben je bas ugotoviš šele takrat, ko ga ni. V zadnjem času sicer komplicirajo in si dodajajo peto in šesto struno ter s tem izgubljajo prvinkost in udarnost. Moje mnenje je, da ena oktava oziroma ena struna popolnoma zadostuje za reševanje v vseh rockovskih melodij, vendar so mnenja različna in ker so basisti v glavnem »fejst« fantje, bom tukaj njihovo zgodbo končal.
Tisto eno struno, ki jo priporočam basistom, pa bi gladko strgal večini tistim, ki se imajo za kitariste. Prav gotovo najbolj: samovšečni, neoriginalni, nastopaški, nesamozavestni, zabiti, neprudoktivni in še marsikaj drugega osebki. Naj utemeljim. V rokah imajo božje glasbilo, ki ga ponižujejo na vse možne načine. Zgodba bi bila verjetno predolga, zato samo nekaj dejstev. Vsi kitaristi govorijo,da bi bili radi originalni. Če to projiciramo skozi zvok, lahko ugotovimo, da večina kitaristov kljub fantastični ponudbi instrumentov, ojačevalcev, in efektov zveni porazno enako. Enako velja za melodični del. Naj me zadene meteorit, če lažem, ko trdim, da po treh odigranih tonih sola točno vem, kaj bo 17, 46 in 68-ti ton. Skratka predvidljivo za kozlat. In zakaj. Zaradi lestvic, ki jih skinejo kitaristi in ugotovijo, da lahko z malo truda imponirajo 14-letnicam na koncertih, ki si pulijo lase in spuščajo debele solze, ko njihov idol »mojstrsko« obdeluje njihova čustva.
Silno redki osebki pa si upajo iz kitare narediti nekaj več.
Jaz jim pravim melodični kitaristi. Upajo se zaigrat melodijo komada, čeprav reskirajo fouš ton. Upajo se razmišljati. Upajo čustvovati s komadom. In upajo si to odigrati na kakršnokoli kitaro in ojačevalec, saj vedo, da je zvok v njihovih glavah in prstih.
V katero strunarsko vrsto se boš vtaknil po temle branju? Med tiste- drekače, ki bodo rekli: kaj pa te ve. "Jaz čm igrat ku Stiv Way." – In boš utrujal do konca svojih dni.
Ponujam ti modra navodila:
količina tonov ne odloča o kvaliteti glasbe. Hitreje in več tonov, ki jih boš zaigral na sekundo, bo zlahka prekosil drugi naspidirani hitrostni kitariski rekorder.
Mogoče ne veš, kaj je melodija. Poskusi z: Kuža pazi, Marko skače (nižji rang), Kaj ti je deklica , Slovenskega naroda sin ( srednji zahtevnostni rang), Orion, Poletna noč ( višji zahtevnostni rang)
Rotim te in prosim, uporabljaj inteligenco in srce. Le tako boš lahko nekaj pustil za seboj.
Kitara je kraljica. Bodi je vdan služabnik.
Basisti. Ostanite kul. Jaz vas imam rad (nisem basisit). Vi kitaristi se učite od njih.
Če vas je karkoli prizadelo v tem dopisu, potem ste in ostajate tisti neinteligentni, zabiti…
Naj živi muzika slovenska
Hans
