"Jaz sem pa Nina iz Ljubljane in bi rada slišala I Gotta Feeling od Black Eyed Peas!"
Isti komad se je v uri pred tem že odvrtel kake trikrat.
Na isti glasbeni postaji so prejšnji teden kot "sveže" vrteli prav tako BEP-jevsko Meet Me Halfway. Single je izšel 2. novembra 2009.
Logika je preprosta in plasirana že v nazivu komercialnih radiev samih: pri njih se vse vrti okoli denarja. Česar niti ne skrivajo – "Komercialne postaje imajo en jasen cilj. Ustvarjanje dobička," brez lažnih olepšav pove Željko Čakarević, direktor Radia Ekspres. In progresivnejša, alter glasba naj ga ne bi prinašala.
"Če pesem ustreza formatu naše radijske postaje in če se dobro odreže na testiranju, jo predvajamo," odgovarja Čakarević, na moje očitke, da slovenski komercialni radii poznajo le dve smeri: retrohiti na prvo žogo (od Phila Collinsa in Katrine & The Waves do Madonne) in MTV-mainstream (Rihanna, BEP, Beyonce). "Mi imamo eno samo smer: sodobno urbano glasbo po okusu večine mladih v osrednji Sloveniji in imamo zato jasno začrtan zvok, zaradi česar smo tudi uspešni, saj smo najbolj poslušana radijska postaja med mladimi v tej regiji," pa pove Darja Rogelj, predstavnica za stike z javnostmi Radia Antena.
Dovzetnejša tujina
"V Sloveniji ni nič drugače kot drugod po svetu. Tako pač je – zato so ti bendi alternativni in ne množični," je odločen moderator Radia Center Sašo Papp. A vendar, v tujini JE drugače. Te dni zelo opevani alternativci The National so se s z zadnjim albumom uvrstili na drugo mesto Billboardove lestvice in v hipu razprodali londonski Albert Hall. Arctic Monkeys slovenski feni odhajajo poslušat k vsem našim štirim sosedom, na njihove komade pa plešejo množice. Florence and The Machine je z albumom Lungs zasedla prvo mesto lestvice v VB. Izrazito indie soundtrack sicer povsem mainstreamovske filmske franšize Somrak so v ZDA razgrabili. Kings of Leon so z Only By The Night celo leto zasedali sam vrh najbolj prodajanih albumov v ZDA in drugod po svetu.
"Že tisto, kar v Zagrebu ali Budimpešti, da o Londonu sploh ne govorim, sodi med dobro glasbo, se lahko znajde na isti lestvici povsod, le pri nas ne," je prepričan Miroslav Akrapović, poznavalec glasbene scene in glasbeni recenzent.
Klubi ne dohajajo trendov
A dejstvo ostaja, da v Sloveniji radii trmasto vztrajajo pri načelu "dati (slovenski) množici to, kar (slovenska) množica hoče". Tega se držijo tudi v "rock" klubih, kjer se pogosto zdi, da se je za njih pojem rocka ustavil tam nekje sredi 90. let. "Ustavi se zaradi gostov, saj si takšno glasbo želijo," nam odgovarjajo v KMŠ-ju. Andrej Ciuha iz Orto kluba, kjer lahko malodane nastaviš uro po rotaciji Gunsi-Pearl Jam-Walking on Sunshine, pa: "Problem nastane, če si kakšen alternativec želi, da bi plesno mainstream navdahnjena populacija plesala na kakšno njegovo glasbeno že ljo. Ego trip pa je kralj na Slovenskem." Res, bognedaj, da bi se za rockklub pričakovalo, da izpolnjuje glasbene želje obiskovalcev z (alter) rock preferencami.
Za Akrapovića to ni nič drugega kot glasbeni totalitarizem: "Argument 'ampak tako glasbo masa pač hoče' je, kot da ulici ali čredi prepustimo, da nam kroji okus in način življenja, zabave. To posploševanje in občutek moči v množici vemo, kam pelje skozi zgodovino."
Na to temo ima precej pripomniti tudi publicist in kolumnist Marko Crnković, ki je v Sobotni prilogi (Delo, 5. 6. 2010) zapisal: "Kaj gre v uho glasbeno indoktriniranim, subkultiviranim množicam in kaj se njim zdi iskreno in zabavno, je problem, ki se ga ne zavedajo. Ne zavedajo se brezupne glasbene uniformiranosti Slovencev, ki so zrasli na dieti bendov od Hazarda in Pop Designa pa do Kingstonov in Mance Špik."
Taisti Slovenci so za svojega evrovizijskega predstavnika izbrali nekoga, ki se v obšlesanih strganih kavbojkah in retropričeski kliče za rockerja, a je videti kot karikatura, ki mu je rok trajanja potekla tam nekje sredi 80. let. Smo Slovenci 15 let za časom, (kar se tiče glasbe)? Včasih se kljub vsem pogovorom o Facebooku, Blackberryjih in iPodih res zdi, da živimo v časovni kapsuli, kjer leta za preostalim svetom odkrivamo smoothieje, Starbucks in uggice.
Vzrok v napačni medijski politiki?
Zgodovinski vzrok, zakaj se na radiih (in klubih) vrti glasba, ki ne sledi svetovnim trendom (razen tistim najbolj komercialnim), je treba iskati nekje med koncem socializma in začetkom nove države. Crnković tako meni, da je bilo socialistično okolje za (domačo) glasbo mešan blagoslov, saj je skrbelo tako za nadzor nad kakovostjo kot tudi za vsaj načelno stilno enovitost. Od 80. naprej pa da je začela dominirati estrada v najslabšem pomenu besede, estrada kot skomercializiran in kulturno osiromašen nadomestek za pop.
Eno je, če nekoga izobražuješ, kot to počnemo mi, pa čeprav v manjšem obsegu, drugo pa to, kar počnejo nekateri glasbeni opremljevalci, ki pod krinko izobraževanja poslušalcem vsiljujejo svoj okus.
Radio Antena o glasbenem izobraževanju občinstva.
Foto: MMC RTV SLO
Po besedah dr. Marka Milosavljevića, predstojnika oddelka za novinarstvo na FDV ter strokovnjaka za medije in popkulturo, je vir vsega zla treba iskati v napačni medijski politiki v začetku 90. let, ko so množici radijskih postaj brez selekcije ali posebnih kvalifikacij podelili frekvence. Tem postajam gre le za eno: dobiti čim več poslušalcev. In v hipu, ko bi kak tip glasbe lahko potencialno odbil širši krog, v hipu, ko gre za nekaj drugačnega od najširšega, vsi izvajalci letijo s programov. Pa da se razumemo: tu sploh ni govora o kakih hudih obskurnih in nespevnih alternativcih. "Radijcem je bilo treba dopovedovati, da Linkin Park in Alanis Morrissette v svetu poslušajo velike množice. Zaman," pove Milosavljević. "Večina slovenskih radijskih postaj nima izoblikovane identitete, namenjene so samo najširšemu občinstvu, rezultat pa je bleda glasbena identiteta Slovencev in posledično tudi identiteta družbe na sploh."
Nekvalificirani radijski uredniki
Ob vsem povedanem se je res treba zamisliti, kakšne kvalifikacije glasbeni uredniki na slovenskih radiih sploh imajo. Najmanj, kar bi se od njih pričakovalo, je, da spremljajo tudi nekatere tuje trendovske spletne radie (NME, Q …) in se učijo od njih. "Na radiih splošni okus in komercialna merila nadomeščajo konsistentno uredniško politiko, ki je danes žal prej izjema kot pravilo," razlaga Luka Zagoričnik z Radia Študent.
DJ-ja zatira samo zakon, ki zahteva določen odstotek slovenske glasbe, ne glede na to, da ni dovolj dobre slovenske glasbe.
Radio Antena o zatiranju (potencialno progresivnejših) DJ-jev
Mladen Patajac s Simple Events, ki organizira pri nas tuje koncerte, meni, da je ponudba glasbe na naših radiih obupna predvsem zato, ker nenehno ponavljajo ene in iste pesmi: "Lady Gaga je brez dvoma trenutno ena najbolj vročih pevk. Odlično. Sledimo svetovnim trendom. A ko v dveh urah predvajajo dve njeni pesmi, gre za plod popolnega nepoznavanja glasbe, omejenosti in predvsem neizobraženosti radijskih moderatorjev, glasbenih urednikov pa raje ne bi omenjal. Žalostno. Med več kot 10.000 izvajalci in milijon pesmi naši radii vztrajno ponavljajo ene in iste pesmi! Da bi vsaj od nekega izvajalca predvajali 5 različnih pesmi."
"Profesionalizacija glasbenih urednikov je velik problem," se strinja Milosavljević, ki meni, da lahko govorimo pravzaprav o deprofesionalizaciji. Slovenski glasbeni uredniki ne sledijo mednarodnim glasbenim standardom, naslanjajo se na računalniške programe in pogosto gre za ljudi, ki so se na tem mestu znašli povsem naključno in s pomanjkljivim glasbenim znanjem. "Zato se ljudje pač obračajo k spletnim radiem, kjer dobijo to, kar na navadnih radiih ne. In tako smo lahko zadnjič na Florence & The Machine lepo videli, kako zna občinstvo prepevati ob vseh njenih komadih, čeprav je na naših radiih nikjer ni."
V Zagrebu ja, pri nas ne
Precej Slovencev je bilo videti tudi aprila na intimnem klubovskem zagrebškem koncertu še ene britanske alterskupine, Editors. Po koncertu je DJ vrtel playlisto, na kateri so se znašli Kings of Leon, Interpol, Arctic Monkeys, Killersi (NE Human) in Franz Ferdinand. Na glasbo, na katero se po trditvah slovenske množice ne da plesati, so ljudje poskakovali bolj energično kot na kateri koli večer v Ortu. Družba, s katero sem bila, pa je izbor pospremila s tragičnim, obupanim pogledom: "Pa zakaj tega ne morejo vrteti pri nas?!"
IN KATERI SO URBANI/ALTER/INDIE IZVAJALCI, KI SO TRENUTNO VROČI?
LCD Soundsystem, Caribou, She Wants Revenge, New Young Pony Club, HURTS, Broken Bells, MGMT, Klaxons, Empire of the Sun, Friendly Fires, The National, Doves, Editors, Vampire Weekend, Gaslight Anthem, Dead Weather, Big Pink, Groove Armada, Marina & The Diamonds, Florence & The Machine, The Drums, La Roux, Ladyhawk, UNKLE, Mumford & Sons, Metric, The XX, Crystal Castles, Kasabian, Black Rebel Motorcycle Club, Ellie Goulding, Foals, Delphic, White Lies, Arctic Monkeys, Fuck Buttons, Ladytron, Animal Collective, Bombay Bicycle Club, Grizzly Bear …
IN VEDNO AKTUALNI NA INDIE OBMOČJU:
Radiohead, Interpol, Placebo, New Order, The Cure, Smashing Pumpkins, White Stripes, The Kills, Mando Diao, The Bravery, Franz Ferdinand, The Kooks, Yeah Yeah Yeahs, Oasis, The Verve, Suede, The Smiths, Joy Division, Garbage, The Strokes, Bloc Party, The Killers (zgodnejši), Spoon, Sonic Youth, Pulp, Death Cab for Cutie, Modest Mouse, Fugazi, Pixies, Flaming Lips, Pavement, Arcade Fire, Gossip ...
Kdo bo torej slovenske množice izobrazil, če ne DJ-ji v rockklubih in radijski DJ-ji? Komercialne radijske postaje se branijo, da njihova naloga ni glasbeno izobraževanje in me napotijo na nacionalko. Ista nacionalka, ki naj bi skrbela za vse sloje družbe, pa je ukinila tako Aritmijo kot Braneta Rončela, namesto tega pa nas lahko vsako soboto razveseljuje – domačijski Vrtiljak. Dobrodošli v Sloveniji 21. stoletja.
Urednica: Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si
Objavljeno z dovoljenjem RTVSLO.
Članek v celoti in intervju z Miroslavom Akrapovićem si lahko v celoti preberete na MMC portalu.
Kakšno je vaše mnenje?
Kdo je po vašem odgovoren za oblikovanje glasbenega okusa preprostega naroda?
Zakaj dobimo občutek, da na določenih slovenskih radijskih postajah nimajo kot 20 različnih komadov, 5 od teh izvaja Lady Gaga?
