Da vas kitariste ne bo zlomilo po branju prejšnje kolumne, vam bom danes ob bok postavil še dva običajna člana pop-rock benda. Če sem že govoril o neinventivnosti strunarjev, kaj šele porečem o tipkalcih na sintetizatorje oz. na podobna orodja.
Kljub nemogoče številčni ponudbi vsakovrstne tipkarske opreme se mi zdi, da so uporabniki le teh zmožni samo treh operacij: klavir, hamond in orchestra sound. Mašine, ki so izpeljanka iz vsemogočega glabila, ki se mu reče orgle, so z poševnookimi globalističnimi inženirji postale lične brezdušne škatle v katere so vstavljeni vsi zvoki sveta vključno s streli pušk, petjem ptic in žuborenjem vode. In te brezdušne škatle potrebujejo nekoga, ki dušo ima in naj bi oplemenitil njen obstoj.
To, kar slišim v naši in svetovni produkciji odigrano na tipke, pa je tako ubogo in borno, da bi najraje zaplenil in zakopal globoko v zemljo vso to nemogoče neustvarjalno kramo. :twisted: Ali je možno, da je mati zemlja dala samo enega klaviaturista, ki ga sigurno spoznaš po dveh taktih (manzarek-doors)? Zato fantje in punce. Igranje na tipke ni sajenje krompirja. Če niste zmožni ob tipkah uporabiti domišljije, pa je vsekakor bolje, da si obujete škornje, greste na njivo in se začnete ukvarjati s tistimi stvarmi, za katere ste namenjeni.
O tolkalcih ropotalcih načeloma ne bi smel uporabljati grdih besed. So točno taki, kakršni morajo biti. Prvinski. Kot, da bi jih nevidna roka zgodovine prinesla iz jame. Edina evolucijska razlika so stružene palčke in dva srebrna overheada na dvignjenih stojalih za boljši sound.
O njihovi domiselnosti ne bi izgubljal besed, saj niso plačani za to delo. Njihova skrb so ritem in hrup. In slednjega je običajno več kot prvega. V bistvu jim vsi zavidamo njihov položaj. Brez problema so najglasnejši ( se jih najbolj sliši), nimajo problemov z uglašenostjo in težko falijo tarčo oz. odigrajo fouš ton. Ostali glasbeniki jim kar privoščimo, da jim poči palica, ali jih škodoželjno opazujemo, ko parkirajo bobne v avto ali plac. Prav gotovo pa so nočna mora vseh ropotlcev studii in takoimenovani »klik«. Videl sem že marsikatero zvežbano tolkalsko žival, ki je krvavi pot potila. In dostikrat sem rekel, da si tako hude kazni ne zaslužijo. Sicer pa se vse obrača na staro. In prihaja čas, ko se bo spet snemalo v živo. Ko bomo klike vrgli v smeti. Ko se bomo usedli v plac, si odprli pivo, prižgali cigaret in zabluzili na dva mikrofona. In bo muzika imela dušo.
Dragi moji. Tole pisanje je precej naporna zadeva. Počel sem jo z veseljem. Do tega trenutka je bilo na planetu 270 ogledov kolumne in štirje odgovori, za katere sem posebej hvaležen. Pričakoval sem več akcije. V tem momentu pa ne vem, ali jaz streljam mimo ali ste vi neizprosno leni. Da bi se karkoli spremenilo tako v glasbi kot v vašem življenju, morate biti aktivni. Komentirajte, brcajte, ritajte,ustvarjajte, krtitizirajte. Ko več ne boste neaktivne zaplužne mone, ko boste kaj napisali, pa se zopet oglasim. Do takrat pa... 8)
Naj živi muzika
Hans
