Tema brez odgovorov

[hans]

Je skupina ljudi, ki proizvaja zvoke in ji pravimo glasba. Je posebna vrsta skupnosti (ala družina), le da se tukaj problemi ne seštevajo ampak kubicirajo. Običajno se začne tako: ob pijači dva znanca prideta na idejo, da bi imela bend, ponavadi sta to pevec-kitarist in kitarist. Samo še bobnarja in basista rabta. In ker se ptiči iste sorte hitro najdejo sledi skupna pijača in materializacija sanj je tu. Seveda pa ustvarjanje hrupa ni primerno na državnem travniku, ali pod sosedovim kozolcem. Rabmo plac. Če se glih ni basist usekal s prejšnjim bendom in ima njegov fotr garažo, ki je ne rabi, bo vaša umetniška zagnanost na hudi preizkušnji. Vsepovsod po svetu je isto. Ni problema dobiti prostor za staro mamo, picerijo ali proizvodno halo. Nihče na tem svetu pa noče dati štirih sten s stropom sumljivim đankijem, ki itak sam piz***ije delajo. In ti kvazimuzičarji so kronično brez denarja. Pa ugled in kaj bodo rekli sosedje. Se vam zdi znano? Seveda če ste eden tistih ustvarjalcev, ki nimajo zvez ali pa so jim starši pripravljeni plačati najemnino v kakšnem zaklonišču, ali odstopiti sobo v kleti, ki naj bi bila letna kuhinja. In vsak, ki je kdajkoli iskal plac, ve da je kaj boljšga itak sanjski svet namenjen samo izbrancem.
:!: Oprema: :!: Vsakdo se danes nekako prebije do osnovne opreme, ki jo rabi. Tu pa se pojavi problem številka dve. :twisted: Ozvočenje. Verjetno ni pevca na svetu, ki bi brez tega dela skupne opreme lahko preglasil štiri rokerske nažigače. Za enega je denarni zalogaj ponavadi prehud, skupinski nakup pa je lahko prava mora ob razpadu benda. Svetujem nakup po delih z točno znanim lastništvom.
Sledijo vaje. Kar naenkrat ugotoviš da se tipi, ki so ti bili v gostilni ful všeč in kopatibilni naenkrat prelevijo v razpuščeno drhal, ki vleče vsak na svoj konec. Eden bi bil funky, drugi bolj hard, spet tretji bolj pop-rock.
Zato kategorično trdim da dober bend rabi šefa, in ob izjemnem smislu za demokracijo tudi veliko sreče da ne naletijo na »težaka«. Lahko minejo leta preden ugotoviš, da je nekdo glasbeno popolnoma nekopatibilen, kljub temu da ga prosiš, moleduješ in se mečeš na zobe. In znova iščeš novega, ki rabi čas da se nauči repetoar. Pa dobi drug član novo službo ali se poroči. In tako si iz leta v leto na začetku. Se pa zgodi, da se mozaik sestavi. Evforično veselje te preplavi, ko ugotoviš da komadi štimajo, da so nekaj posebnega in posebne stvari je treba dat na CD.
To storitev pa opravljajo t.i. studiji, ki so se v dobi superračunalniške implatacije namnožili tudi v naši prelepi deželi. O studiu in snemanju v prihodnji kolumni, za danes pa samo še:

Modra navodila: :!:

Če imaš resno željo imeti bend, vzemi v zakup da ob vsej lepoti ustvarjanja obstajajo drugačne zgodbe, kot so hoolywoodski filmi. Zgodbe za trdo kožo.
Vsakdo, ki vstopa v bend mora vedeti, da je širina razmišljanja in prilagajanje osnova za dolgoročno funkcioniranje benda.
Če si napisal komad in razložiš kako naj bi se odigral, zaslišiš pa ob izvedbi nekaj povsem drugega potem nisi v pravem bendu.
Prijateljstvo in mali dom (plac), kjer se lahko počutiš varnega je največja dragocenost, ki te lahko doleti v ustvarjanju. Temu primerno se obnašaj.
Če iz benda želiš narediti štadionsko superskupino si si zadrgnu zanko.
Vrstni red za uspeh: prijateljstvo, delo, zaupanje v lastne sposobnosti in mal sreče, pol pride tud štadion.

NAJ ŽIVI SLOVENSKA MUZIKA :wink:

Hans