Tema brez odgovorov

[hans]

Preganjavica, ki jo žvečim že vsa ta leta, je stalno komentiranje vseh mogočih »izvedencev«, kako je ena muzika super in kako je nekaj popoln šit. Globoko se mi smilijo vsi ti osebki, ki ob tretji pivi ugotovijo da so U2 in Nirvana super bend in da itak na zahodu vse funkcionira, v tej zarukani Sloveniji pa je vse navaden podn. Žal je ravno v rokovski sceni, kateri pripadam tudi sam največ teh topoglavih mislecev. Ugotavljanje o tem kdo je najboljši kitarist in kdo ima naj produkcijo je stanje najnižje intelektualne forme in zagotovilo da si in boš ostal absolutna nula oz. boš samo slučaj in biološka materija, ki jo bodo enkrat bakterije predelale v hrano nekega drugega bitja. Glasba je čustvo. Ne da se ga meriti z metrom ali štoparico. Izmeri jo samo čas. Smo majhen narod na majhnem prostoru in snemanje ali izdaja glasbenega izdelka pomeni eno veliko odrekanje in finančno travmo, brez kakršnegakoli upanja na ustrezno satisfakcijo.Pa vseeno muziko delamo. In toliko kot jo delamo tu v Sloveniji je ne naredijo nikjer na tem planetu. Moje mnenje je da ob inputu, ki obstaja v tem prostoru ustvarjamo slovenski glasbeniki presežke tako v izdelavi kvalitete, kot kvantitete. In na to bodimo ponosni. Ne nasedajte besedam raznih kulturnikov in bistroumnih intelektualcev, ki vidijo Pariz, London, New York, in jih je sram domačega dvorišča. To so največji »kmetje« te scene.
Zato je moj prispevek in nagovor namenjen vsem vam, slovenskim glasbenim proizvajalcem:
Bravo Helena, bravo Zoran, bravo Zlatko, bravo Pero, bravo Brendi, bravo Neisha, bravo Sepe, bravo Magnifico, bravo Klemen, bravo Slak, bravo Siddharta, bravo Kingston, bravo Vita, bravo Čuki, bravo Privšek, bravo Fraikinclerji, bravo Kovačič, bravo Klinči, bravo Vlašič.
Bravo vsem, ki ste uresničili svoje sanje. In ni pomembno ali ste to počeli iz koristoljubnih ali umetniških vzgibov, in ni pomembno ali kopirate če ste brez ideje, važno je da iščete.
Tako kot v vsakdanjem življenju, kjer morajo biti profesorji in doktorji, morajo biti tudi šlosarji, tehniki in ostali suport. Tako kot mora biti Cankarjev dom, mora biti tudi vaška veselica in ulični godci.Samo vsi skupaj smo lahko celota, ki ji rečemo glasba.

Zato modra navodila:

Tudi, ko slišiš najbolj bizarno besedilo se lahko iz njega nekaj naučiš in izostriš svoje kriterije da boš sam boljši.
Tudi ko slišiš najbolj spedenano muziko na najvišjem možnem nivoju v izvedbi še tako streniranih muzičarjev je lahko hladna, neživljenska, skratka sterilna.
Naj uživam v muziki vrhunskega pianista v sedmi vrsti, sedež štiri, ob ostalih urejenih malomeščanih, prikovanih na stol, jaz pa bi ploskal in vriskal in žvižgal, ker se me je dotaknil Bach sredi tišine.Samo zato ker je to kulturno in bi izpadel idiot, ki bi moral biti na ciganski veselici.
Naj zavidam zvezdam njihov položaj in jokam v garaži kako me nihče ne razume.Nikoli več.Geni so mi naložili naj ustvarjam muziko, ki jo kapira določena sorta ambietalcev. In teh je malo.Od časa do časa z praznim želodcem in žepom zagodem v kakšni luknji.In neprecenljiv je občutek, da sem v luknjo prinesel dušo in čustva, pa še kakšna se segreje in mi pošilja skrita sporočilca v svojih očeh in takrat si car.

NAJ ŽIVI SLOVENSKA MUZIKA

Na koncu pa: bravo vsi vi, ki iščete zvoke, se lomite, trgate, upate da vam bi uspelo.Uspeli boste samo poglejte vase.
Hans :twisted: